četrtek, 13. november 2008

Komunicirati namreč pomeni živeti. Komunicira vsak od nas že od rojstva - prvi jok, v trenutku rojstva, ko prijokamo na svet, predstavlja našo prvo komunikacijo - vsemu svetu sporočamo : Zdaj sem tu, med vami!
Komunikacija je nedvomno vir vsakega uspeha, je pa lahko tudi vzrok za neuspeh. Uspešna notranja komunikacija povzroči homogenost organizacije - kar pomeni, da bodo zaposleni nastopali složno, tudi v najtežjih trenutkih. Uspešna zunanja komunikacija omogoči poslovne uspehe organizacije, pospeši prodajo in razširi tržišče. Komunikacija z uvedbo internetnih oblik izobraževanja in trženja ni izgubila na pomenu, prav nasprotno - skozi različne oblike trženja s poudarkom na potrebah kupcev, je pridobila nova področja uporabe. Medsebojno komuniciranje je pa danes zelo zanemarjena kategorija, pa vendar na njej temeljijo odnosi med ljudmi v vseh sredinah: doma, v podjetjih, na zabavah ... Uspešno komuniciranje pa je temelj vsake uspešne in dolgoročne kariere. Kaj pa klasika?
Sodobna komunikacija je tako rekoč potisnila klasičen način komuniciranja na sam rob. Klasičen način komunikacije je meni osebno izražal več spoštovanja do posameznika, ker si z osebnim stikom to občutil drugače. Z vso sodobnostjo, ki smo jo danes deležni prav gotovo dosegamo hitreje mogoče tudi uspešnejše ter ceneje, kar je danes najbolj pomembno za doseganje ciljev, čeprav to še ne pomeni, da je to edini pravilen način. Živimo v svetu sodobne tehnologije, ki je vsako sekundo že zastarela in tako z dneva v dan stremimo k še boljšemu. Menim, da vsake lepe stvari je enkrat konec, le- to je samo vprašanje časa. Novosti tehnologije danes so neizbežne, želim pa si le eno, da bi naši otroci od vsega tega kar nam ponujajo, znali potegniti le dobre stvari, s katerimi bi si izboljšali življenje.

7 komentarjev:

Patricija pravi ...

Meni se tvoj članek zelo dopade, predvsem konec. Včeraj se je razvila debata okrog tega in prišli smo do zaključka, da današnji otroci niso več sposobni komunicirati s knjigo. Zaradi televizije in računalnika so večinoma postali vsi vizualni tipi (če se spomnite, ko smo odkrivali kakšni tipi učenja nam bolj ležijo), ker so jim od malih nog vse informacije posredovane vizualno. Upamo lahko, da se bo tudi šolstvo kmalu spoznalo kam gre informacijska družba in bo začelo podajati znanje, tako kot ga bodo otroci lažje prejeli.

Alenka pravi ...

Dragi moji dami, Mateja in Patricija. Tudi sama prihajamo ob opazovanju današnje mladine in že otrok do ugotovitve, da jih moderna komunikacijska tehnologija dela odvisne in da, žal, izgubljajo zmožnost primerne osebne interakcije. Odnosi preko ekrana in tipkovnice so jim bolj domači in v njih se boje znajdejo. Za vključitev v novo informacijsko družbo plus, za osebne odnose velik minus. Zato smo starši, da jim predstavimo srednjo mejo med obema variiantama.
Alenka

Mateja pravi ...

Pozdravljene.
Alenka jaz se delno strinjam s tvojim prispevkom in vem, da smo straši tisti, ki nosimo večji del krivde pri vzgoji svojih otrok. Vendar ne smemo pozabiti, da je še veliko takih, ki se spleta ne poslužujejo in taki starši zelo težko dajejo nasvete svojim otrokom o pasteh, ki jih splet ponuja. Mislim, da ima Patricija kar prav, da bi se vzgoja in izobraževanje morala temu več posvečati oz. pretehtati kaj je dobro za naše otroke.Menim, da pri nas imamo dobre strokovnjake na tem področju, žal nam to kvari ta " amerikanizacija, ki je gledana največ skozi čas, ki je denar ". Otroci so kot magnet in ji je vse " to ful cool ".

Alenka pravi ...

Prvič ne bi govorila o 'krivdi' pri vzgoji otrok temveč o odgovornosti. Res so tudi starši, ki se spleta ravno ne poslužujejo in res je, da kar ne poznaš o tem težko svetuješ, vendar menim, da se na šolo in izobraževanje prelaga prevelika odgovornost, saj se za tolikšno število otrok res ne more prevezti odgovornost. V družinah so navadno računalniki in ti so navadno na nek način povezani na splet in če že starši ne znajo ali se ne zanimajo in ne pregledujejo brskalnikov kaj in kje se njihovi otroci zadržujejo in kako komunicirajo obstajajo zaščite vsebin, ki nam jih lahko vzpostavi tudi nekdo, ki se bolje spozna na računalnike in splet kot mi sami. Najlažje je odgovornost prelagati na druge. Jaz sem menenja, da je družina celica vzgoje in težko odstopim od tega. Vse ostale strukture so podpora družini, brez sodelovanja ni napredka v otroku. Kadar katera koli izmed frakcij odpade nastopi neravnovesje, ki vsekakor najbolj škoduje najbolj ranljivim.
Bye. Alenka

Patricija pravi ...

Ja strinjam se Alenka, res ne moremo prelagati odgovornosti vzgoje na šole in moj komentar tudi ni bil tako mišljen. Jaz sem rekla samo to, da so današnji otroci vizualni tipi in se zaradi tega lažje učijo iz slik in da upam, da se bo izobraževanje prilagodilo temu in bo več literature posredovano vizualno ne pa iz knjig in govora kot je bilo posredovano nam.

Mateja pravi ...

Hvala Alenka, ker si me popravila glede krivde staršev, namreč v mislih sem imela odgovornost. Jaz ne gojim zamer glede sodobne komunikacije, pač imam en svoj odnos do spleta, mogoče se vam zdi staromoden. Ko enkrat slišiš od svojih prijatelje in znancev kaj vse otroci počnejo, se kar malo zamislim, da se lahko zgodi tudi meni kaj podobnega, čeprav spremljaš svojega otroka na vsakem koraku. Vsekakor drži, da se moramo sami zavedati, da prva odgovornost leži na naših bremenih, šele nato so ostali, ki k temu pripomorejo po svojih najboljših močeh.
Zdaj pa obljubim, da ne bom več komentirala in prosim brez kakršnekoli zamere. Punce lepo se imejte in ne pozabite v petek imamo na izpit!?

Alenka pravi ...

Pozdravljena dekleta. Saj smo morale malo pokomentirati, ali ne? In mislim, da smo se dobro odrezale. Vso srečo tudi na izpitu.