Sodobna komunikacija je hitra, tako kot je hitro življenje v sodobni družbi. Kot smo dosti prebrali pri tem predmetu in tudi sami vidimo iz lastnih izkušenj nam informacijska družba »servira vse takoj na krožnik«. Tako smo se tudi navadili živeti: hitro, stresno in poceni. Ne znamo več čakati, nimamo več potrpljenja, hitro se razburimo in to vse zaradi tega, ker smo navajeni hitre komunikacije in hitrega življenja.

Ko pomislim, na moja najstniška leta, ko doma nismo imeli niti stacionarnega telefona. Odprem predal v moji sobi in v njem so skrbno zložena in povezana s trakcem, pisma, ki smo jih pisali drug drugemu. Ljubezenska, prijateljska in še kakšna bi se dobila vmes. Vonj papirja in črnila, včasih tudi šminke in parfuma, pisava taka in drugačna. Vsebina dolga in polna veselja, žalosti, jeze, … Kako sem vsak dan čakala poštarja in se veselila trenutka, ko sem zagledala pismo v nabiralniku. Da ne pomislim veselja, ko sem se s svojim dopisovalcem srečala in poklepetala saj sem vedela, da je moj prijatelj.

Dandanes dobimo v nabiralniku samo račune in položnice in seveda polno reklamnih sporočil.
Sodobna komunikacija nam ne omogoča hranjenja pisem v predalu in obujanja spominov, je pa zabavna tisti trenutek. Če slučajno ni tvojega prijatelja na računalniku, poiščeš drugega in z njim malo poklepetaš in tako naprej. Širiš svoje virtualne znance, ne prijatelje, čeprav se tudi to včasih zgodi. V mojem malem mestecu poznam že kar precej ljudi, ki so svojo ljubezen dobili v virtualni realnosti in jo prenesli tudi v realno realnost.

Res sem nostalgična in včasih pogrešam počasnejši ritem življenja. Ampak to ne pomeni da ne uporabljam sodobne komunikacije. Brez mobitela se bi morda življenje ustavilo in sedaj imam novo pridobitev internet. Eden prvih programov, ki sem jih inštalirala na računalnik je bil Skype. Tako, treba je iti v korak s časom in plačati ceno, ki jo zahteva.